maj 31, 2007
maj 15, 2007
Viharniško možganjenje
Zjutraj me je poklical (! – čudež božji) prijatelj Dušan in mi predlagal, da malo previharim možgane. Rabi nekakšen naziv za ene prireditve v Mežici – en tak čeden, ne vpadljiv pa vendar tak naziv, da si ga bo vsak dolgo zapolnil, ne predolg pa vendar tako dolg, da ga bodo tudi oni s slabšo percepcijo registrirali; ki bo odražal dušo mesta in bližnje okolice, pa vendar ne preveč lokalističen; ne premoderen pa vseeno ne pretog…pa še par stvari. Ker me pozna in ve kako bistro hitro navržem par takih idej na plan, in mi seveda zaupa, računa da bom okrog 9h že kako vrgel na plan.
Prva stvar , ki mi je prišla na misel, je bila ena Haškova črtica in , ker sem se v tem trenutku tako našel v njej, je nujno, da jo prepišem tule sem in jo lahko večkrat preberem , tudi ko bom kje drugje , recimo v Kuala Lumpurju ali pa v Trobljah ali pač kje.
Torej:
____________________________________________________________________
IZTREBLJENJE PRAKTIKANTOV PREVOZNIŠKE FIRME KOBKAN
Lastnik prevozniške firme Kobkan je poklical v svojo pisarno rdečeličnega praktikanta Pechačka in se dolgo pogovarjal z njim.
Ko se je Pechaček vrnil k svoji mizi, je bil bled, tresel se je po vsem telesu, lasje pa so se mu naježili.
“Odpoved?” ga je vprašal računovodja.
Namesto odgovora je vzel praktikant Pechaček plašč in klobuk in brez besede odšel iz pisarne. Računovodja je šel takoj k šefu, in ko se je vrnil, je skimaval z glavo:”Tega pa res ne razumem. Gospod šef mu je dal dovoljenje, da gre za celo popoldne v točilnico.”
Pet praktikantov se je z zavistjo v očeh ozrlo na Pehačkov prazni stol in že so se spet zatopili v svoje fakture.
Nad pisarniškimi prostori prevozniške firme Kobkan je viselo vzdušje skrivnostnosti, uganke in neznanega.
Pa je bilo vse tako preprosto, čeprav malo čudno.
Gospod šef se je zelo vljudno pogovarjal s Pechačkom. Dejal mu je:”Gospod Pechaček, mlad, nadarjen človek ste. Gospod prokurist in gospod računovodja vas zelo hvalita. Marljivi ste, spretni, pametni, skromni, vedri,delavni. Ne pijete, ne kadite, ne kvantate, deklet ne zapeljujete, nikomur niste nič dolžni, ne prosite za predujem, ste dober računar in kalkulator, imate izpisano, elegantno pisavo, varčujete s papirjem, v pisarno prihajate točno, odhajate pa zadnji. Ste trgovsko razgledani, stenografirate zelo urno, spretno, brez napak, tipkate na pisalni stroj kateregakoli tipa. Znate več jezikov, oblačite se skromno, vendar spodobno. Vaši čevlji so zmeraj skrbno očiščeni in vaš ovratnik je zmeraj čist…”
Vzornemu praktikantu so se od sreče orosile oči, nepremično je zrl v svojega šefa, ki je prijazno, dobrohotno pogledal svojega praktikanta in nadaljeval z mehkim, drhtečim glasom:”Čez štirinajst dni bom imel god. Rad bi videl v časopisu čestitko za svoj praznik od znancev, prijateljev in osebja. Samo po sebi se razume, da bom vse stroške za to kril sam. Ne bi hotel, da bi bila čestitka za god oguljena, vsakdanja. Želel bi si nekaj originalnega, recimo v prevozniškem slogu. Nekaj čisto novega, nekaj tako lepega, da bi se bralci še čez nekaj let spominjali čestitke za moj god. Nekaj takšnega ,da bi šlo vsem na jok. Samo po sebi se razume, da o tem ne boste nikomur črhnili. Dajte mi roko.”
Praktikant je podal šefu tresočo se roki; ta jo je stiskal in nadaljeval:”Vi to zmorete. Danes je lep sončen dan, ko se vam bodo misli kar same ponujale. Dajem vam prosto popoldne. Da pa boste laže pesnili, stopite v točilnico in spijte dve četrtinke muškatnega vina ali vermuta. Vem, da se ne boste opili. Potem se odpeljite v park Stromovko, sedite na kakšno klopco in sestavite čestitko za moj god. Tu imate petdeset kron.”
In tako se je zgodilo, da se je Pechaček vrnil k svoji mizi bled ko kreda.
Prvi in drugi del naloge je izpolnil do pike natančno. Šel je v točilnico in spil četrtinko muškatnega vina in četrtinko vermuta, ni se opil in se je kot stroj odpeljal v Stromovko. Sedel je na klopco in začel sestavljati čestitko.
Ves prepaden pa je kmalu spoznal, da se mu misli nikakor ne ponujajo same od sebe in da je mnenje gospoda šefa o nadarjenem praktikantu v vsakem pogledu močno pretirano, da mu ne bodo pomagali ne lep sončen dan niti muškatno vino niti vermut.
“Bog nebeški,,” je vzdihnil,”saj postajam neumen. Kakšno oslarijo sem napisal, saj ni v njej nič originalnega! No, ali ni oslarija napisati:
Poslušajte napše vroče želje, ki vam jih želimo vroče, naj bo žitje vaše krasno, kot nebo je polno zvezd. Delo vaše je vsak dan uspešno, prejmite pomoč še iz nebes. Srečo, zdravje , dolga leta, tvrdka vaša naj vam vzcveta. Mnogo sreče in veselja, naj izpolni se vam vsaka želja, vam iz srca želijo znanci, prijatelji in osebje.”
Pechaček je iztrgal čestitko iz notesa , jo raztrgal in vrgel v koš za papir, premišljeval in pisal dalje:
V notesu je bilo nekaj čestitk za god:
“Naša želja naj je tudi letos srečna, vse najlepše vam želimo spet. Vsak dan radost, vse najboljše, trdno zdravje in vsega obilo. Prevozniško vozovi za petdeset odstotkov cenejši tudi s spoštovano soprogo in družino vred, kar se da prisrčno želijo znanci, prijatelji in osebje.”
“Spet smemo vam čestitati, želeti zdravja vam obilo, blaginjo, srečo in uspeh pri delu, blagoslov z višav. O, da bi bolezni se vas ognile,smehljale se vam radosti. Vsak teden veliko kupčij, prevažanje pohištva, čuvanje prtljage, selitev po vsaj republiki, prevoz blaga z vlakom, milijonski dobiček. Prisrčno želijo znanci, prijatelji in osebje.”
“Samo veselje in dolgo življenje naj vam nakloni sreče boginja. Pridnost, uspeh in srečo, mnogo kupčij s čislano soprogo in vse najboljše od srca želijo znanci, prijatelji in osebje.”
“Naj radostno cvetijo vam kupčije, od daleč naj se ognejo vam tragedije. Naj vam življenje teče blaženo kot tih potoček. Gospod naj vam nakloni dolgo žitje. Vsak posel naj vam zacveti, bolezen naj se obleti. Zvišanje prevozniški storitev naj je na obzorju, tako žele vam v celem zboru znanci, prijatelji in osebje.”
Dalje je bilo videti v notesu snov za rime: mine -zgine, sreča – vreča, slava – zastava, selitve – molitve, naj – daj.
Ubogi praktikant je vse to prečrtal, raztrgal , vrgel proč in držeč se za glavo odšel naravnost v park Trojo.
“Bedak sem, idiot, nič drugega kot kreten. Nekaj originalnega v prevozniškem slogu! O, moja trda buča! Bedak sem, poneumil sem se! Inteligent! Osel sem! V glavi imam seno!”
V parku je poskušal v neki vinarni dobiti navdih ob steklenici vina. Namesto pričakovanega božjega navdiha je dobil tak napad stupidnosti, da je napisal:
“V ljubi, tolikanj izjemni dan od srca želimo vam, naj življenje vaše še nadalje srečno in veselo je nenehno. Naj le sreča vam cveti, uspeh v dejavnosti vsaki, zdravja še na mnoga leta in imejte vedno veliko rož na oknih. Od srca želijo znanci, prijatelji in osebje.”
“Končano,” je rekel in se topo smejal nad zadnjimi vrsticami,”sem pač dedno obremenjen, banalen bebec in paralitik.”
Proti jutru so našli njegov klobuk na zapornici pri Klecanih. V klobukuje bil listek z njegovim naslovom in dve besedi:”Ne morem….” Nič več.
V pisarni se je pet praktikanotv pogovarjalo o skrivnostnem samomoru kolege Pechačka. Govorili so tiho in primerno žalostno, saj jim je manjkal dobri, veseli Pechaček.
Vstopil je sluga in rekel:”Praktikant Klofanda v pisarno gospoda šefa!”
“Že grem!”
In gospod šef mu je dejal:”Gospod Klofanda, mlad, nadarjen človek ste. Gospod prokurist in gospod računovodja vas zelo hvalita. Marljivi ste, spretni, pametni, skromni, vedri,delavni.”
Itd. do “Tu imate petdeset kron.”
Ko se je Klofanda vrnil k svoji mizi, je bil bled, tresel se je po vsem telesu, lase pa je imel naježene; brez besede je vzel klobuk in plašč ter odšel iz pisarne. Vzdušje uganke, skrivnostnosti in neznanega se je zgostilo.
Ostali štirje praktikanti so skimavali z glavami.
Klofanda ni bil tako pesniško nadarjen kakor pokojni Pechaček, bil pa je čista , nežna in vestna duša. Premišljeval je in premišljeval, pa se ni mogel ničesar spomniti. Preden se je ponoči obesil v hodkoviškem gozdu, se mu ni posrečilo sestaviti več kot:”Naša iskrena želja je želeti vam najiskrenejše želje, želeč vam želje, ki vam jih želijo znanci, prijatelji in osebje.”
“Svoje smrti sem kriv sam,” je napisal na kos papirja, ki si ga je pripel z buciko na plašč.
Štirje praktikanti v pisarni se še niso niti pošteno pogovorili o skrivnostni smrti drugega kolege, ko je prišel sluga in rekel:”Praktikant Vencl h gospodu šefu!”
“Že grem!”
In gospod šef mu je dejal:”Gospod Vencl, ste pridni, pametni, skromni, vedri in delavni. “
Itd. tja do “Tu imate petdeset kron.”
Vzdušje skrivnosti, uganke, in neznanega se je še bolj zgostilo. Vpisarno je zavel dih smrti.
Praktikant Vencl si ni izmislil ničesar. Umrl je v kamnolomu pri Pragi, kjer si je prerezal žile na rokah. Umrl je , ne da bi napisal vrstico.
“Praktikant Košt’ak h gospodu šefu!”…
“Že grem!”
Košt’ak se je dolgo upiral smrti. Cela dva dneva se je skrival na Petrinu, šele tretji dan je skočil z razglednega stolpa. Gotovo je bil popolnoma zmeden in je imel predstavo, da njegov šef ni prevoznik, temveč da ima trgovino s ptiči, on pa mu mora napisati čestitko o priliki srebrne poroke.
S tem je tudi pojasnjeno, zakaj so našli v notesu na eni strani:
“Srečen čas naj spet vzcveti, srebrna ohcet naj se k letu ponovi, uspeh trgovski naj žari, da bi veselo uživali, in tisoč parov golobov, kuncev in kinčic pa zlatih ribic naj je naprodaj. vam želi Jan Košt’ak.”
V pisarni gospoda Kobkana sta ostala samo še dva praktikanta.
“Praktikant Havlik h gospodu šefu!”…
“Že grem!”
Ko je napisal svojo originalno čestitko v obliki trgovskega telegrama “Kobkan špediter, god, prisrčna čestitka, znanci, prijatelji in osebje.” se je nastranišču Reprezentančne hiše zabodel z žepnim nožem v srce.
“Praktikant Pilar h gospodu šefu!”
Zadnji praktikant, ki je še ostal v pisarniških prostorih prevozniške tvrdke Kobkan, je prebledel. Nejasno je slutil, da se skriva za vrati šefove pisarne vzrok za veliknsako tragedijo praktikantov prevozniške tvrdke, za tragedijo, kakršne še ni videl svet, in da se tisto skrivnostno, nejasno in neznano bliža tudi njemu.
“Praktikant Pilar h gospodu šefu!” je ponovil sluga.
Zadnji praktikant je vstal in obupano vzkliknil:”
“Ne grem!”
V pisarni so bili štirje bledi obrazi: parktikanotv, prokuristov, računovdjev in slugov.
“Gospod Pilar,” se je oglasil računovodja,”pomislite, kaj govorite. Na Češkem se še ni zgodilo,da praktikant ne bi šel k šefu, če je ta poslal ponj.”
“Ne grem,” je obupano vponavljal zadnji praktikant,”nikamor ne grem!”
Na pragu se je pokazal sam šef. “Gospod Pilar, pridite v pisarno. Že dvakrat sem dal poslati po vas.”
“Ne grem!” je vzkliknil zadnji praktikant,” če pravim, da ne grem, potem ne grem.”
Začel je divje opletati z rokama in kričati:
“Vsi so šli, pokojni Pechaček, pokojni Klofanda,pokojni Vencl, pokojni Košt’ak, pokojni Havlik. Samo jaz ne grem, nikamor ne grem.”
Vzel je težko blagajniško knjigo in udaril z njo po mizi. “Sedel bom, kjer sem, nikamor ne grem, vse bom razbil, vse vas bom pobil. Jaz sem kapitan Mohras, senzacija vsega sveta. Ne bojim se vas!”
Strežniki se ne pritožujejo glede zadnjega praktikanta firme Kobkan. Na halji ima pet gumbov, vsakemu jih kaže , šteje in razlaga:” Prvi je bil Klofanda, drugi Vencl, tertji Košt’ak, četrti Havlik, peti Pechaček, ne, ni tako. Prvi je Pechaček, drugi Klofanda, tretji Vencl, četri Košt’ak, peti Havlik. Vsi so šli,jaz pa ne grem, nikamor ne grem!”
Zdravniki nič več ne upajo, da bo ozdravel.
God gospoda Kobkana je minil brez originalne čestitke v časniku. V pisarni sedi šest novih , spočitih pripravnikov. Lovopust bo trajal do novega godu.
____________________________________________________________________
Ne bingljam še ravno na kaki veji, zaenkrat mi samo noge bingljajo pod mizo, ko da so one krive, da se nisem še nič kaj pretresljivega spomnil. Razen par inteligentnih sloganov, ki naj bi se kao vezali na Mežico:
- Mežik poletju
- Mežiški mežik poletju
- Pomeži(c)nimo poletju
Mogoče do naslednjega poletja kak spočit mislec še kaj dodatno izumi.
maj 12, 2007
Urejanje pisarne
Ne vem kolikič letos zopet začenjam z ureditvijo pisarne. V ta namen sem rabil nekaj vijakov in onih plastičnih diblnov(? whatever – ti izrazi niso za moj svet). V kleti, kjer imam od prejšnjih akcij shranjenih 2000 nepopolnih garnitur vijakov in (?) in ostalih nujno potrebnih orodij za ta opravila, sem iskal primerne. Nekako jih ni bilo, sem pa našel klešče (papagajke?,ne …, kombinirke menda), ki smo jih pogrešali že od lani. Pogrešamo tudi škarje, ki sem jih po Suzaninih predvidevanjih pozabil nekje pod streho, možno je pa tudi da kje drugje. Se bodo že našle, ko bom iskal kako marmelado ali pa nogavice ali enega od prtljažnikov za smuči. Moram končat, Merkur bodo počasi zaprli, jaz sem pa brez vijakov in (?)..onih plastičnih . Čeprav jih imam na sumu, da nekje so , ampak so premeteni in se ne bodo prikazali, dokler ne kupim drugih.
Vodni rekordi
Kaj takega pa še ne: letos imel med 15. in 30. aprilom že 10 namakanj v morju. Če računam, da je celo Suzana že parkrat izvedla isto proceduro, je torej smak sveta tik pred vrati.
april 9, 2007
marec 18, 2007
Balet na popcorn jezeru…
Sem imel zadnjič neke kulturne popadke in sva s Suzano krenila na ogled Baleta na labodjem jezeru. Malo sem se tiste dni zafrkaval, da moram kupit surf pa kopalke in mlel podobne duhovitosti iz starih vicev. Na koncu je pravzaprav izpadlo, da sploh ne bi bilo slabo, če bi res prispeval kaj takega v splošno sliko, ki se mi je ponudila , ko sem prišel v “prestolnico” in do vhoda v prizorišče v Hali Tivoli. Zadeva je spominjala na najbolj kubistične prizore iz kakega Alan Forda. Policajev , ko da pričakujejo Delije in presenetljivo kamion Bolšoj teatra z oznako LT (Litva).Imel sem karte za parter (kao seljak sem si pač predstavljal, da bo tako v redu in bom bolj resno izgledal). Malo sem se razgledal okrog hale, in na koncu res opazil pazljivo izprintan napis “Parter” pri vratih bifeja. Pogledal sem noter in za dimno zaveso opazil nekaj lično urejenih osebkov, ki so mi dali vedeti, da so to poznavalci baleta, ki čakajo na vstop. Ura je bila ravno 19.Sem pač prej prišel, predstava se je začela ob 20h, ker sem predvideval, da sedeži niso označeni in bi bilo dobro si izborit čim boljši sedež že na samem začetku. Seveda so me spregledali in dolgo ni nihče odprl vratic za dimno zaveso ( spominjala so me na vhod v špajz pri moji stari mami). Nekako nama dim ni prijal, zato sva potem raje čakala zunaj in gledala poznavalce, ki so v fini mestni maniri izginjali v dimno zaveso in kot se spodobi, čakali do odprtja. Čez cca pol ure se je nekaj začelo dogajat in procesija se je pomaknila mimo barmana, ki je pričakujoč še kakega naročila vneto brisal kozarce. Podal sem karte dvema varnstnikoma v polivinil majicah in se po nekakšnem tunelu prebil v dvorano in poiskal dva najbolj trda sedeža v dvorani. Potem je sledilo še pol ure opazovanja pomembnih oseb, ki so se vsake toliko časa dvignile iz svojih sedežev v parterju in malo zaokrožile ali s pogledom ali po nogah naokrog, da so bile dovolj vidne in mogoče tudi pofotografirane. Zanimalo me je tudi, kdo bo prvi uspel izpulit kable za ozvočenje ali (bognedaj) podret vso inštalacijo, ki je bila domiselno postavljena ravno na prehod med parterjem in tribuno. Potem se je začela priprava na balet , malo se je pokadilo na oder (ne vem ali je bil umeten dim ali je kdo odprl vrata od bifeja) in potem so začeli okrog racati in poskakovati možje v pajkicah in dame v krilcih.Ugotovil sem, kar sem itak že vedel, da je ta ogled samo neka izkušnja v življenju, ki jo je recimo treba dat skoz in si dokazat, da to ni zate. In sem to dokazal. Kako in kaj in kdaj, pa ne smem povedat (je Suzana rekla…) .
Moj odnos do baleta je pač tak kot je, ne bom nič olepševal, nikakršen… Slika organizacije Hale Tivoli in vsega sranja naokoli je pa porušila moje najbolj tolerantne predstave o tej ustanovi in okolju , ki to čudo sploh še vzdržuje pri življenju. Enako mojo predstavo o ljubljanski eliti, ki v svoji domišljavosti niti ne vidi svoje smešnosti in pozicije v tem grotesknem okolju.
Škoda vseeno, da nisem surfa kupil (sicer pa imam še onega, ki mi ga je Dušan dal…, še ta je skoraj neuporabljen) …
marec 13, 2007
ajem bak!
Menda moram še kaj napisat, dobivam resne pripombe, ker ni novih prispevkov tu gor in razsaja vsesplošno trpljenje po širni domovini. Okejokejokej..! Evo , bom potolažil nekaj užaloščenih dušic kar kmalu.
