Sem imel zadnjič neke kulturne popadke in sva s Suzano krenila na ogled Baleta na labodjem jezeru. Malo sem se tiste dni zafrkaval, da moram kupit surf pa kopalke in mlel podobne duhovitosti iz starih vicev. Na koncu je pravzaprav izpadlo, da sploh ne bi bilo slabo, če bi res prispeval kaj takega v splošno sliko, ki se mi je ponudila , ko sem prišel v “prestolnico” in do vhoda v prizorišče v Hali Tivoli. Zadeva je spominjala na najbolj kubistične prizore iz kakega Alan Forda. Policajev , ko da pričakujejo Delije in presenetljivo kamion Bolšoj teatra z oznako LT (Litva).Imel sem karte za parter (kao seljak sem si pač predstavljal, da bo tako v redu in bom bolj resno izgledal). Malo sem se razgledal okrog hale, in na koncu res opazil pazljivo izprintan napis “Parter” pri vratih bifeja. Pogledal sem noter in za dimno zaveso opazil nekaj lično urejenih osebkov, ki so mi dali vedeti, da so to poznavalci baleta, ki čakajo na vstop. Ura je bila ravno 19.Sem pač prej prišel, predstava se je začela ob 20h, ker sem predvideval, da sedeži niso označeni in bi bilo dobro si izborit čim boljši sedež že na samem začetku. Seveda so me spregledali in dolgo ni nihče odprl vratic za dimno zaveso ( spominjala so me na vhod v špajz pri moji stari mami). Nekako nama dim ni prijal, zato sva potem raje čakala zunaj in gledala poznavalce, ki so v fini mestni maniri izginjali v dimno zaveso in kot se spodobi, čakali do odprtja. Čez cca pol ure se je nekaj začelo dogajat in procesija se je pomaknila mimo barmana, ki je pričakujoč še kakega naročila vneto brisal kozarce. Podal sem karte dvema varnstnikoma v polivinil majicah in se po nekakšnem tunelu prebil v dvorano in poiskal dva najbolj trda sedeža v dvorani. Potem je sledilo še pol ure opazovanja pomembnih oseb, ki so se vsake toliko časa dvignile iz svojih sedežev v parterju in malo zaokrožile ali s pogledom ali po nogah naokrog, da so bile dovolj vidne in mogoče tudi pofotografirane. Zanimalo me je tudi, kdo bo prvi uspel izpulit kable za ozvočenje ali (bognedaj) podret vso inštalacijo, ki je bila domiselno postavljena ravno na prehod med parterjem in tribuno. Potem se je začela priprava na balet , malo se je pokadilo na oder (ne vem ali je bil umeten dim ali je kdo odprl vrata od bifeja) in potem so začeli okrog racati in poskakovati možje v pajkicah in dame v krilcih.Ugotovil sem, kar sem itak že vedel, da je ta ogled samo neka izkušnja v življenju, ki jo je recimo treba dat skoz in si dokazat, da to ni zate. In sem to dokazal. Kako in kaj in kdaj, pa ne smem povedat (je Suzana rekla…) .
Moj odnos do baleta je pač tak kot je, ne bom nič olepševal, nikakršen… Slika organizacije Hale Tivoli in vsega sranja naokoli je pa porušila moje najbolj tolerantne predstave o tej ustanovi in okolju , ki to čudo sploh še vzdržuje pri življenju. Enako mojo predstavo o ljubljanski eliti, ki v svoji domišljavosti niti ne vidi svoje smešnosti in pozicije v tem grotesknem okolju.
Škoda vseeno, da nisem surfa kupil (sicer pa imam še onega, ki mi ga je Dušan dal…, še ta je skoraj neuporabljen) …
